Page 0: Page 1: Mednarodna konferenca Kultura, narava in biotska raznovrstnost kot temelji za razvoj podeželja Bohinj, 24.5.2010 dr. Samo Kopač Narava, biotska raznovrstnost in priložnosti za razvoj podeželja v Sloveniji Prizadevanja za zaustavitev upadanja biotske raznovrstnosti – čemu ni rezultatov? Verjetno ni mnogo med vami, ki je imel priložnost videti pretresljiv film Skriti zaliv – (The Cove) o absurdnem, okrutnem, vsakoletnem pobijanju več deset tisočev delfinov na Japonskem, eni najrazvitejših dežel na svetu. Tudi v Ljubljani so ga predvajali le za kratek čas in ne v velikih komercialnih kinodvoranah, čeprav je prejel letošnjega Oskarja za dokumentarni film. Nekaj, kar ni za zabavo, pač nima tržnega naboja. To je samo eden od kričečih primerov, kako nespametno ravnamo kot človeška družba do drugih bitij, ki jih razumemo (zaobjemamo) pod skupnim pojmom biotska raznovrstnost. Do vsega tega rastlinskega in živalskega sveta se obnašamo, kakor da nismo njegov sestavni del. Pa vendar je vsakodnevno izumiranje številnih vrst in njihovo izginjanje iz tega sveta tudi izginevanje nas samih, česar se ne zavedamo dovolj dobro, tako kot enako lahko rečemo za težave ne področju klimatskih sprememb. Siromašenje biotske raznovrstnosti se intenzivno dogaja v zadnjih nekaj desetletjih predvsem kot posledica uničevanja naravnih ekosistemov na globalni in lokalni ravni. To je posledica različnih vzrokov, gotovo pa je glavni v globalno prevladujočem modelu razvojne ekonomije, temelječe na spodbujanju neomejene potrošnje, ki obvladuje naš način življenja po vsem svetu, Na svetovni ravni je za biotsko raznovrstnost deklarativno poskrbljeno. Napovedi o ukrepanju so sprejeli domala vsi svetovni voditelji, vse države in cilji, kaj hočemo, so globalno jasni. Med stanjem na papirju in stanjem v naravi pa vlada orjaška vrzel, pri čemer je glavni vzrok, v nesposobnosti držav, da bi določile korake, kako te cilje doseči. Seveda je težko pričakovati, da bodo ravnanja med tako različnimi okoliščinami, ki obstojajo med posameznimi državami, ko je n.pr. z vidika nekaterih držav v razvoju ohranjanje biotske raznovrstnosti v konfliktu z industrijsko proizvodnjo in proizvodnjo hrane ter ovira za rast prebivalstva, na drugi strani pa rasti globalnih apetitov po naravnih virih, ki jih generirajo razvite države, nikakor ne vodi želja po zmanjševanju negativnih vplivov na stanje narave in pri tem imajo očitno zelo velike težave priznati, da imajo njihova dejanja uničujoče posledice na biotsko raznovrstnost. Enako kot pri podnebnih spremembah se odpira dilema pravičnosti porazdelitve bremen med razvitim svetom in svetom v razvoju pa tudi znotraj držav, med visoko urbaniziranimi območji in območji z bolj ohranjeno naravo. Tako kot pri fenomenu našega (ne)razumevanja posledic klimatskih sprememb, ko ne globalno, ne lokalno ne reagiramo na očitne znake, da se z našim načinom življenja nekaj hudo narobe in se nezadržano bližamo točki, od koder ni vrnitve, ko nadaljnji tovrstni razvoj Page 2: vodi samo v pogubo (dva tisoč znanstvenikov iz sto držav je nedavno je sporočilo svetu, da je le malo verjetno, da se bomo izognili grozečim posledicam (po R. Gelbson, Beyond the Point of no Return, 2008). Čeprav se na tem področju razumevanja vplivov in posledic bijejo boji mnenj med skeptiki in fatalisti, o resnosti stanja in nujnosti ukrepanja, je evidentno jasno, da je ekološka prihodnost Zemlje v naših rokah. Podobno velja za naša razmerja do biotske raznovrstnosti, ki je kot odnos še bolj v krizi, zaradi neposrednega razumevanja pomena le te na naše vsakodnevno življenje, ko ni tako neposrednih in jasnih povezav vzrok-posledica, kakor jih lahko vsaj razumemo pri podnebnih grožnjah. Naših bioloških povezav z drugimi živimi vrstami namreč že zdavnaj ne dojemamo in razumemo več. Verjetno je naša biološka nepovratna točka že presežena. Krhko naravno ravnovesje, ki ga zagotavljajo milijoni rastlinskih in živalskih vrst (od teh pa poznamo le slabih deset odstotkov) s svojo medsebojno povezavo, se z njihovim izginevanjem drastično spreminja in vpliva na naše življenje. Napovedi, ki jih v zadnjih letih dajejo strokovnjaki ob pomorih čebel, govorijo, da bo to resno ogrozilo prehranjevanje ljudi oziroma bilo v zelo kratkem času celo usodno za naš obstoj. Narava vstopa v bilance Kot enega od ključnih vzrokov za neuspeh v zadnjih letih izpostavljajo dejstvo, da koristi, ki nam jih prinaša biotska raznovrstnost, nimajo vrednosti, izračunane v denarju. Rešitev problema naj bi bila, da se narava znajde v ekonomskih formulah in bilancah. Krepi se prepričanje, da bo ekonomsko vrednotenje privedlo do tega, da bo v denarju izračunana vrednost prinesla spremembo v odnosu do narave – s tem jo bomo bolj opazili in cenili. Zato v zadnjem času prodira v širše razprave o pomenu in ohranjanju biotske raznovrstnosti pojem ekosistemskih uslug, ki jih ljudje dobimo v naravi. Pred šestimi leti je bila o vrednotenju ekosistemskih uslug narejena zelo odmevna študija. Mednarodna skupina ekonomistov in drugih strokovnjakov zdaj pripravlja neodvisno študijo o gospodarski vrednosti izgubljene biološke raznovrstnosti na svetovni ravni. Pri tem se uveljavlja tudi nov pojem »naravni« kapital, ki ima tako kot kapital, ki ga je ustvaril človek, to je fizični kapital, izredno veliko vrednost za našo družbo. Gospodarske izgube, ki izhajajo iz upada storitev ekosistemov, že danes znašajo nekaj sto milijard EUR. To je zapravljanje, ki si ga svetovno gospodarstvo enostavno ne more privoščiti Pa bo ekonomsko vrednotenje res težko pričakovana čarobna paličica? Bo res zadoščalo že to, če izračunamo cene ekosistemskih uslug? Bodo težko pričakovani rezultati študije o gospodarskem pomenu in vrednosti biotske raznovrstnosti prinesli zaželeni preobrat? Gre res le za to, da je da je družba in politika premalo seznanjena z uporabno vrednostjo biotske raznovrstnosti? Če bodo ekosistemske usluge izračunane – bo nato dejansko prišlo do zahtevkov za plačilo? Ekonomsko vrednotenje temelji na predpostavki delujočega trga. Bodo tisti, ki so lastniki ohranjenega gozda, lahko za to zahtevali plačilo od tistih, ki imajo od tega korist? Ali pa se bo to poimenovalo »izsiljevanje« nerazvitih držav, ki od razvitih zahtevajo denar? Časopis The Economist, 2005, to poimenuje izsiljevanje, ko pa gre za plačilo lastniku gozda v razvitem svetu, govori o tržnih mehanizmih. Pričakujemo lahko torej, da se bo tudi na tem področju razvila razprava o pravičnosti v odnosu razviti – države v razvoju, kot že teče na področju podnebnih sprememb. Page 3: Slovenija in razmere na področju ohranjanja biotske raznovrstnosti V Sloveniji se radi pohvalimo, da imamo bogato naravo, kar naj bi dokazavale številne vrste, ki jih v drugih državah Evrope že zdavnaj nimajo več in tudi številne endemične vrste. Imamo obsežne in dobro ohranjene gozdove, reke in bogat podzemni svet. Zato ni slučaj, da imamo na tej podlagi trenutno daleč največji delež Nature 2000, kot evropskega ekološkega območja. Pohvalimo se lahko tudi z izrazito visoko stopnjo pozitivne družbene tolerance do narave in sprejemanja varstva narave, kar kaže na našo precej visoko razvito zavedanje pomena živega sveta, ki nas obdaja . Pred petimi leti je parlament sprejel ambiciozen nacionalno okoljski program, v katerega je vključenih tudi nekaj jasnih ciljev varstva narave in ohranjanja biotske raznovrstnosti, predvsem na področju ustanavljanja novih parkov. Pred tremi leti je vlada sprejela tudi poseben program, ki se nanaša na upravljanje omrežja Natura 2000. Vse to daje vtis, da obvladamo poglavitne probleme na področju ohranjanja narave. Vendar so dejstva velikokrat drugačna. Že pred petnjastimi leti so strokovnjaki začeli opozarjati, kako glede tega nismo prav nobena izjema in tudi v Sloveniji izumirajo rastlinske in živalske vrste. Spreminjanje ekosistemov in njihova fragmentacija se dogaja tudi v naši deželi. Spremembe v kmetijski rabi, ko se s kmetovanjem ukvarja vedno manj ljudi in posledično zaraščanje travnikov, na drugi strani pa vse večja potreba po intenziviranju pridelave hrane pomenijo hitre in veliko površinske spremembe za življenjske okoliščine tamkajšnjih vrst. Infrastrukturni in drugi urbanistični posegi v vodna zemljišča so drastično zmanjšala območja mokrišč in posledično stanje na ptičih, dvoživkah, plazilcih in nekaterih vrstah žuželk. Tudi razmere na stanju sesalcev niso brez posledic, čeprav se nam na primer v zadnjem obdobju ob nekaterih rekah vrača bober, kot nekdanja vrsta vodnih ekosistemov. Vendar so zahteve po gradnji hidrocentral zaradi energetskih potreb tako jasne, da bo zelo težko ohraniti sedanje razmere na vodnem področju. S tem bomo drastično posegli v stanje ribjih populacij, ptic, seslacev in vrste drugih živih bitij, ki so odvisne od vodnega sveta. V zadnjih letih smo pozorni tudi na pojav tujih invazivnih vrst, ki predstavljajo še dodaten problem v biodoverzitetnem stanju. Trenutne gospodarske, družbene in okoljske razmere terjajo trezen in celovit premislek, kako naprej. Slovenija namreč ni izvzeta iz širših dogajanj in tako kot druge države potrebujemo popolnoma nov pristop. Pri tem bomo morali kot temeljne izhodiščne probleme upoštevati prihodnje klimatske spremembe oziroma nove razmere, ki jih prinašajo za nas in ostali živi svet in nujna prilagajanja. Gotovo bomo na tej podlagi tudi v Sloveniji morali narediti revizijo dosedanjih ukrepov na področju varovanja narave in se v povezavi z drugimi sektorji določiti za naj primernejše politike nadaljnjega razvoja države. Imamo nekatere posebnosti, hkrati pa tudi prednosti, ki jih pri tem pristopu lahko uporabimo. Poleg specifičnega življenja v mestnih okoljih, ki ima svojstvene življenjske in delovne potrebe, je za ohranjanje biotske raznovrstnosti največjega pomena usoglasitev razvoja in potreb ljudi, ki živijo na podeželju. Zato je za Slovenijo, ki ima izven glavnih urbanih centrov, ki predstavljajo glavne gospodarske generatorje, dobro polovico prebivalstva, zelo pomembno, kam in na kakšen način bo usmerjala svoje prihodnje gospodarske tokove. Na področju okoljskih in naravovarstvenih ciljev je predvsem nujno zagotoviti take načine rabe naravnih danosti, da se z njimi zagotavljajo življenjske nujne naravne vire, kot so pitna voda in ohranjena celovita biotska raznovrstnost. To sta temeljna pogoja za naš nadaljnji obstoj. Page 4: V tej smeri moramo izhajati iz naših dosedanjih pozitivnih izkušenj na področju sodelovanja s kmetijstvom in tem povezanim razvojem podeželja in regionalnim razvojem. Stremeti moramo k ohranjanju poselitve na podeželju, posebno tam, kjer so izraziti negativni demografski trendi. Kako ohraniti mlade in aktivne ljudi v stiku z naravo je v današnjih popolnoma spremenjenih vzorcih načina življenja in drugačnih vrednostnih prioritetah zelo velik izziv, vendar z več vidikov prednostni cilj. Pri tem se bomo morali ozreti tudi na izkušnje preteklih generacij in v povezavi z kulturnimi izročili prednikov znati izkoristiti prednosti, ki nas povezujejo z naravo. Kulturna dediščina je pri nas nedvomno velikokrat premalo upoštevana in nanjo vse prepogosto pozabljamo. Varstvo narave in s tem ohranjanje biotske raznovrstnosti je ravno skozi tradicionalne oblike rabe naravnih virov kot so kmetovanje, gozdarstvo načini, ki najbolj prispevajo k povezanosti ljudi in narave ter zavesti in vedenja, kaj nam vsem pomeni, pot, ki vodi k njenemu varovanju. Komplementarne prednosti Slovenije so povezane z obstojem in ohranitvijo biotske raznovrstnosti, kulturne dediščine in krajine. Z postavljeno politiko ustanavljanja in upravljanja parkov kot zavarovanih področij narave bo Ministrstvo za okolje in prostor nadaljevalo s projekti ustanavljanja novih parkovnih območij s tem širilo vpliv za ohranitev narave v Sloveniji tudi skozi širšo mrežo zavarovanih območij. Parki so z pravilnim načinom upravljanja, v katerega so vključeni lokalni prebivalci, lahko primerni generatorji trajnostnega razvoja v obsežnih območjih podeželskega prostora. V povezavi z primernim načinom izkoriščanja na ravnih virov se lahko z dodatnimi razvojnimi možnostmi razvija tradicionalno kmetijstvo s pridelavo zdrave hrane, turizem in zdrav način življenja. Bohinj priložnosti v eko-turizmu Na območjih, kakršno predstavlja Bohinj lokalnega gospodarstva ne pogojuje le kmetijstvo, drobno gospodarstvo ali turizem. Pomembne so tudi vse dejavnosti povezane s tradicionalno kulturo, ki jo je lokalno prebivalstvo razvijalo v tesnem sodelovanju, z roko v roki, z naravo. Delovanje v skladu z določenimi specifičnimi, klimatskimi in krajinskimi razmerami in ne proti njim, je osnova, ki povezuje to edinstveno mešanico narave in ljudi z izjemnim naravnim bogastvom rastlinskega sveta. To bogastvo se na svojstven način obeležuje tudi s tem festivalom, ki bo, upam, postal tudi tradicionalna prireditev, da tudi na ta način med drugim opozarjate na vse te vrednote, ki jih vsak dan več ne zaznavamo. Za Bohinj ta prireditev pomeni priložnost, da se kraj z odmevnimi aktivnostmi, ki jih organizira, razvije v širše poznano in priznano območje ohranjenih naravnih vrednot, ki se s kulturno dediščino vred povezujejo v Triglavski narodni park kot blagovno znamko tega enkratnega območja. Prepričan sem, da bo novi zakon o Triglavskem narodnem parku, ki je sedaj v parlamentarni obravnavi, tudi tem krajem prinesel nove vzpodbude in možnosti za oblikovanje takih razvojnih možnosti, ki bodo povezovale obstoj tukajšnjega prebivalstva z tradicijo in novimi razvojnimi izzivi. Tudi v globalni recesiji, ki smo ji trenutno priča, ne smemo pozabiti na našo odgovornost, da varujemo in upravljamo naše okolje za bodoče generacije. Zato želim poudariti, da varstvo okolja in narave ne more biti le odgovornost države - vsi imamo svoje osebne odgovornosti in vsak izmed nas lahko kaj stori. smeri. Predvsem na ta način lahko drugače gledamo na Page 5: naravna čudesa, bogastvo cvetja, metuljev, ptičev in seveda na lokalno življenje, ki je generacijsko zaslužno za obstoj naravnega bogastva v tem prostoru. Naši vnuki, nam nikakor ne bodo hvaležni, če bomo z našim sedanjim ravnanjem zapustili osiromašeno okolje z vsemi posledicami našega nespametnega ravnanja z njim in življenjem, ki nas obdaja. Page 6: